Dejan Kršić

KRST POD TRIGLAVOM

TEKST 1986:

Premiera Krsta pod Triglavom, ki je bila 6. februarja leta 1986, se je zaključila namesto s tradicionalnim cvetjem za igralce, s polaganjem lovorjevega venca z nacionalno trobojnico na "veliki oder Cankarjevega doma". Gledališki spektakel GSSN ne temelji na govorjenem dramskem tekstu, ampak se izraža z jezikom vizualnih abstrakcij. Tako se ustvarja sistem scenskih znakov, v katerem oblike, ritmi ter gibanje mas in površin, zvok (glasba Laibacha govori z magnetofonskih trakov) in luči kreirajo pomen. S tem se nujno prepisuje in pri tem dopisuje Prešernov ep. Krst pri Savici postaja Krst pod Triglavom.

Drama pokristjanjevanja preneha biti intimna drama Črtomira in Bogomile, poudarjen je njen ideološki nivo, vedno ista tragična usoda umetnika, vprašanje žrtve in krvnika.

Zgodba o izgubljanju nacionalno-kulturne identitete se pripoveduje od znotraj, z jezikom svetovne visokomodernistične, predvsem avantgardne umetnosti. S tem se, le na prvi pogled, na paradoksalen način eksorcira manjvrednostni kompleks in brišejo meje evropske in nacionalne, globalne in lokalne kulture, ki je na enak način izražen tudi v dejstvu, da se ime Nova Slovenska Umetnost izgovarja v tujem, nemškem jeziku.
V obdobju modernizma so bile vse obrobne kulture, umetnosti maloštevilnih narodov (ki jih, karakteristično, pri nas imenujemo "mali narodi"!) pojmovanje kot nujno manjvredne, kot derivate umetniških dogajanj v velikih centrih (Rim, Benetke, Pariz, München…).

V obdobju postmodernizma se s spremembo konteksta spremeni tudi pomen in vrednotenje; trdi se, da so bile te kulture vedno "postmoderne" in da so zato danes pomembne in aktualne. Nacionalne (v tem primeru - slovenske) kulture se tako ne definira s pomočjo določene kvalitete ali karakteristike, kot sta npr. temperament ali duh naroda, pač pa z metodo njenega konstituiranja, z eklekticizmom, z izborom iz zunanjih, že izdelanih obrazcev.

Komentar 1991:

KRST POD TRIGLAVOM - VPLIVI
1. Pogosto se postavlja vprašanje "Živadinovega šinjela" – ali je vse tisto, kar se je intrigantnega dogajalo v "domačem" gledališču izšlo izpod njega, ali ne?

Ali visoki standardi, ki jih je postavilo GSSN obsesivno in travmatično pritiskajo ne le na druge gledališčnike – od Tauferja in "Salierija" Pandurja do Vzhodnega plesnega teatra Matjaža Fariča in Heliosa "tragično resnobnega" Vlada Repnika; od "pretanjenega teoretika in solidnega praktika" Emila Hrvatina preko ambicioznega Brezovca do trmastega Bakala, nogometaše Montažstroja s trenerjem Šeparovićem in eklekticizma "osiješke šole" Milana Živkovića, temveč tudi na samega Živadinovega?

Vsi so se organizirali v skupine, si izmišljali institucije, izdelovali pamflete in manifeste, se igrali z ikonami in artefakti, kosili po zgodovini umetnosti, referirali, citirali, kolažirali… insistirali na gibu, plesu, intermedialnosti. Skratka, vse se je iskrilo od eklekticizma, niti ena recenzija ni mogla zaobiti "retro", "post" in "trans".

Želite vedeti ali je za vse to kriv (ali zaslužen) Živadinov?

No, je in ni.

2. Osnovni problem, tako za Živadinova v kasnejših fazah (Rdeči Pilot, Noordung) kot za njgove naslednike je, da je bila ta prva faza - GSSN – s triumfalnim Krstom pod Triglavom tako dobra, uspešna in ne le za naše razmere, nova in presenetljiva. Še več, odlično je korespondirala z (osovraženim) Zeitgeistom uspeh je Sestre postavil pred skušnjave. Treba se je bilo " samoukiniti" (in ostati dosleden) in treba je bilo delati naprej.
Nujno je bilo tudi " eksorcirati" Krst pod Triglavom, ki jih je s svojim uspehom, veličino, monumentalnostjo… obremenjeval. Kot nam je znano iz " tajnega življenja Sester", je prišlo tudi do "idejnih razhajanj". Morda je problem ali po drugi strani, magična sestavina uspeha, tisto, iz česar so narejene sanje, v tem da je bil Krst pod Triglavom resnično kolektivno delo, ki se je dolgo rojevalo, sanjalo tako po ljubljanskih kavarnah kot pod tankovskim oklepom. Ko se je vse ne le razkrilo, ampak tudi resnično spremenilo v "novi Draganov projekt", je močan element zarotniške magije izginil, tako da je bilo moč npr. Dramski observatorij Zenit glede na GSSN, najbolje opisati kot "pojav T.S. Eliota v ljubljanskem Pratru"! Da, modernistična ideologija "Auteurja" tudi v smrtnem krču zadaja zlobne udarce.

3. Verjetno je v tem tudi problem vseh drugih gledaliških skupin, predstav in projektov – to so že od začetka želje, fantazije in sanje enega človeka – Režiserja.

Kakorkoli že zatrjujejo da niso, prejeli so in prevzeli, nekateri celo razvijali estetiko, retoriko… Krsta, vendar pa osnovnega elementa niso doumeli in zato iz vseh teh naslednikov, epigonov, učencev… ni izšlo nič posebej novega in resnično zanimivega. Njihove predstave si lahko pogledamo, nekatere izmed njih celo pohvalimo, vendar se nas v njih ne dotika, nič nas ne vznemirja.

Pravijo, da je ideologija novega presežena. No, to ne rešuje problema.

Nenavadno je, da se mnogi "sopotniki" ostro branijo primerjanja z GSSN oziroma z Rdečim Pilotom, ki sta sama promovirala idejo identifikacije s tujimi stili kot osnovo "retroprincipa" (tisti, ki misli misel Natalije Gončarove, je Natalija Gončarova!). Če gre za "umetnost iz umetnosti", kot so nam na uho šepetali Scipioni, če "model kulturnega preoblikovanja ni več narava, pač pa kultura kot postvarjena narava", kako to, da nihče od naslednikov ni problematiziral samega izkustva umetniškega delovanja Scipionov? Obenem pa je veličina nekega umetnika v tem, v kolikšni meri vpliva na druge umetnike "pisec, ki ne poučuje književnikov, ne poučuje nikogar" pravi Walter Benjamin in v tem se, ne glede na rezultate, potrjuje veličina NSK, GSSN in predvsem, Krsta pod Triglavom, ki ni vplival le nagledališčnike, ampak tudi na slikarje, muzealce, organizatoje razstav itd. Da za marsikaj so odgovorni!

KRST POD TRIGLAVOM – USODA (90´-ta)

Odnos paralelnih svetov, Gledališča in Države, je v primeru NSK in jugo-slovenske stvarnosti kot starodavna vzhodnjaška veščina predvidevanja prihodnosti – Yi jing. Vse bi bilo lahko tako kot pravi Yi jing, vendar je šlo iz določenih razlogov drugače. Občutek, da je bila usoda prerokovana, da pa je šlo nekaj narobe. Morali bi poslušati "modrega človeka"!

Bolj kot "velika politika", so Krst pod Triglavom, NSK in GSSN govorili o obnovi nacionalne kulture in nacionalne umetnosti "na monumentalen in spektakularen način" in jo s tem pripravili. NSK je izrekal, uporabljal, oblikoval, pa tudi izdajal Zeitgeist, na drugih družbenih in političnih silnicah pa je bilo, da to pot uresničijo.

Tako imenovani "liberalni intelektualci" triumfirajo – vedeli smo, da je vse to politična provokacija, da "nekdo stoji za njimi", da so "zavestno sprejeli in izpolnili določeno politično naročilo" – zdaj pa se kaže, kot da so bile to politične sile, ki so težile k samostojni Slovenski državi – slovenski nacionalisti, družba okrog Nove revije, Mladina, Demos, Janša, Kučan…, vendar situacija ni tako enostavna. Kaže tudi, da so prekleti tisti, ki doživijo, da se njihove sanje uresničijo. In to je prekletstvo Laibacha, NSK in GSSN. Kajti, takšna umetnost je bila mogoča samo v tisti, morda totalitarni, vsekakor pa tudi utopični Jugoslaviji. Tam je umetnost še nekaj pomenila in bila "poziv, ki obvezuje k fanatizmu!"

Na primeru NSK, Laibacha, Irwinov in GSSN/Rdečega Pilota smo pokazali kako zdaj tekst kritičnega prebiranja ne predstavlja posebno, zaprto delo temveč celotna dejavnost: tako predstava kot plošča in slika, pa tudi organizacija skupine, videz Umetnikov, njihova frizura in obleka, način medijske prezentacije, teksti in manifesti, intervjuji, ki jih dajo… pa tudi celoten kontekst, družbena, umetniška in zgodovinska situacija. Jugoslavija je bila, čeprav v formalno blažji obliki kot ZSSR, utemeljena na komunističnem konceptupolitične države, Države utemeljene na Ideji (socializem, samoupravljanje, bratstvo in enotnost, neuvrščenost…), nasproti deželam "zahodne demokracije" utemeljenim na frivolnem "svobodnem trgu".

Laibach so govorili, kako na njihovih koncertih ne more biti govora o subverzivni dejavnosti in da je publika v bistvu pod nadzorom Laibacha – vladinega orkestra. Vendar ja bila takšna igra mogoča samo, kadar je resnično obstajala možnost reakcije "zavedenih državljanov" in represivnih organov Države.

Vesna Kesić l. 1987 ob "Fiatu" pravi, da bi bilo moč govoriti tudi o "smrti avantgardističnega subjekta". V drugi polovici dvajsetega stoletja prihaja do pretvorbe avantgarde v "stilno formacijo" in pretapljanja stilnih pomenov v "trende" (to, kar Eagleton imenuje kot "črno šalo alo ironično izpolnitev teženj zgodovinskih avantgard"). Tako je torej v svetu, kjer se umetnost promovira s tržnimi mehanizmi in kjer ti isti mehanizmi svobodnega trga radostno in s pripravljenostjo goltajo vse umetniške inovacije, provokacije, škandale… Od tod tudi realni neuspeh NSK, da bi tu ustanovljene principe in mehanizme dela transponirali v "dežele zahodne demokracije". Edina oblika kritike tega tržnega totalitarizma, je bila kritika pop industrije oziroma razkrivanje pop kulture kot industrijskega in ideološkega mehanizma. Vendar v kontekstu same pop industrije, ki golta vse, od Madonne do Milli Vanilli, od Swansov do stinga, tudi ta kritika sama postaja del določenega izpraznjenega rituala. Tako spet prihajamo do vprašanja možnosti kritičnega govora in neobstoja zunanje pozicije. Laibach so uporabljali to "play the game from inside" strategijo, vendar se je brž pokazalo, da ta v novih tržnih mehanizmih ne deluje več.

V petletnem načrtu (h katerim so bili v NSK NSK vedno zelo nagnjeni - "bodimo močni kot garači…") so imeli "snemanje plošče za Mute Records" in to uresničili. Kaj pa zdaj? Kaj je bilo s tem pokazanega in kaj je s tem dokazanega, ko pa nikoli niso naredili česa tako močnega, kot so bila zgodnja dela, zabeležena na Rekapitulaciji. Da, Zgodovina Popa je zgodovina izneverjenih pričakovanj.

Z Rdečim Pilotom se je v odnosu do GSSN zgodilo isto kot z Laibachi iz časa Let it be v odnosu do Rekapitulacije, samo da je stopnja te opaznosti proporcionalna ekstrovertiranosti pop-scene, za razliko od introvertiranosti gledališča. V vsem tem se, kot kaže, zaradi organizacije likovnega umetniškega tržišča, Irwini najbolje znajdejo.

Ker smo imeli v Jugoslaviji / državni / modernizem brez avantgarde (pozabljene, prezrte, zavržene), so morali naši "retrogardisti" odigrati tudi vlogo "avantgarde". Tako se zdaj izkazuje, da Krst pod Triglavom Gledališča sester Scipion Nasice s svojim celotnim obstojem in usodo pripoveduje isto tragično zgodbo usode Avantgarde, odnosa Umetnosti in Države, "Gospodarja" in "Hlapca".

Ponovno je nek Janša "šel skozi " in bil nek Živadinov žrtvovan! Spet se je namreč pokazalo, da mlada demokratična oblast "nima namena graditi zvezdarne" za "zmago nad Soncem"! Tradicionalne sfere visoke kulture so prve, ki zavračajo "avantgardne" pojave in se ne nagibajo k trditvam, da je "umetnost ideologija".

En režiser pa je pa je v resnici dobil gledališče za svoje hiperdizajnirane in malce nečimrne spektakle, vendar je bil to salierievski Pandur (kar se v hrvaščini lahko bere dobesedno kot "policaj"!). Kajti Državi je vedno potrebna neproblematična, nepolitična Umetnost – na to evidentno kaže spopad Živadinova s kulturnim ministrom Capudrom v začetku 1991. Leta.

No, in oni so to tudi vedeli, ali pa vsaj slutili, kajti Vladimir Stojsavljević v tekstu "Preiskava občutkov" (Republika 10-11-12, 1985)piše: "Kako, da nas nostalgija, se vprašamo v gledališču, s katero smo si želeli ustvariti korenine, lahko pripelje v slepo ulico… Naša predbodočnost se v tem trenutku kaže v predstavah GSSN".

Slovenska družbeno-politična stvarnost je bila ravno zahvaljujoč umetnosti in teoriji, v prednosti pred ostalimi Yu realitetami, kajti Žižek&Co., NSK in ostali pojavi t.i. ljubljanske alternativne scene so ovajali funkcijo simbolov in travm v kolektivni, vedno potencialno totalitarni zavesti. Definirali karakter in kvaliteto kulture. In zato gre tam (rekapitulacija, obnova nacionalne države) mimo z manj bolečine. No, tako kot tudi v Berlinu – po Zidu ni več umetnosti. Bomo tudi zdaj s polno močjo slišali in občutili "krik statičnega totalitarizma"? In šele ko si bo znova, čez nekaj deset let, umetnost morda ponovno osvojila takšno politično vlogo, prevzela obveznost "dejanskega oblikovanja družbene sfere", se bomo lahko spet nadejali česa tako močnega kot je bil Krst pod Triglavom.

Tu vidimo še en razlog slabosti Živadinovih epigonov. Ukvarjali so se z Gledališčem, samo z Gledališčem. To pa ni dovolj. Da, estetizaciji politike, karakteristični tudi za totalitarne politične sisteme (kar smo bojda presegli), se je moč zoperstaviti samo s stalnim poudarjanjem političnega, ideološkega karakterja vsake umetnosti, vsake proizvodnje-potrošnje / ker tu ni več razlike /. In še sprašujete, če je Živadinov kriv za vse? Bodimo resni. On samo igra vlogo Umetnika, Režiserj. Pravi režiser je Kapital. In Zgodovina njegov dramaturg.

Prevedla Aleksandra Rekar