dr. Jure Mikuž

Zakaj je pri nas avantgarda retrogarda?
Sestrskemu gledališču v opombo

Vsak trenutek s svojimi večplastnimi časovnimi koordinatami, prostor s svojimi zgodovinskimi, narod z etničnimi, vsaka materialna energija s svojimi duhovnimi in družba s socialnimi, specifično pogojujejo svojo umetnost. Premene okusa in z njimi umetniškega sloga se v skladu z dinamiko splošnih premen skozi zgodovino vrstijo vedno hitreje. V meščanski družbeni ureditvi buržoazija materialno, politično in ideološko obvladuje umetnost. Znotraj te se pogosto pojavljajo skupine ali posameznik, ki skušajo obstoječe estetske sheme prebiti in preseči ter tako uveljaviti lastno ustvarjalno vizijo. Ta je vedno v nekakšnem, navadno kritičnem, odnosu do obstoječe vizije, zato jo pogosto spremljajo udarni manifesti, izhodiščni programi in projekti, ki naj bi na diskurzivni ideološki ravni podprli, izrekli in osmislili tisto, česar na umetniški ravni (ne)more izreči njihovo početje. Taka gibanja so bila po vojaški tehnologiji navadno imenovana avantgarda. Ker so njihove ideje vsebovale potencialno nastrojenost proti obstoječemu (buržoaznemu) družbenemu redu, se ta seveda ni dal. Navadno je te osti otopil na najbolj miren in prekanjen način tako, da je novo gibanje s svojim ekonomskim potencialom, ideološko naravnanostjo, uradniškim in represivnim aparatom preprosto »použil«. Njegove rezultate, ki so se porajali in dogajali v obrobnih in underground prostorih, je institucionaliziral ter tako uresničil in zapolnil njihovo (ne)zavedno željo po uveljavitvi, priličitvi uradnemu priznanju in oblasti. Tako je nekdanja avantgarda postala uradna in s tem možni predmet kritike in polje preseganja naslednjih avantgard.

V času splošne inflacije, od ekonomske do moralne, ki jo z nenehnim ukinjanjem enih vrednot na račun drugih prenašajo osemdeseta leta, je prišlo tudi do popolne zmešnjave v pojmovanju in označevanju avantgard. Medtem ko so bile v preteklosti avantgarde zveste svojemu nazivu in so vedno predstavljale pozitivne, napredne premike v umetnostnem razvoju, so zdaj poimenovana kot taka vsa gibanja, ki se komu pač zdijo napredna, četudi so v resnici konservativna. Tako se je kot skrajna oziroma zaenkrat zadnja oblika avantgarde pojavila tkim. transavantgarda. Seveda to ni avantgarda, ki bi spričo svoje avantgardnosti padla v trans, kot bi lahko sklepali po njenih izdelkih, ampak je avantgarda, ki skuša preseči vse dosedanje avantgarde. To pa počne na dokaj nenavaden način tako, da se obrne okoli in manifestativno koraka nazaj, retro. Ali je to sramoten beg zaradi pomanjkanja volje za napor, ki ga zahteva vsako napredovanje ali pa gre le za taktičen umik na prejšnje položaje, zaenkrat še ni jasno.

Bolj zapletena je situacija v družbah s socialistično ureditvijo. Tu se je pojavilo umetniško avantgardno gibanje kot sokonstituirajoči del celovite družbe v sovjetski Rusiji po oktobrski revoluciji. Ko pa je stalinizem vse bolj zaviral družbeni napredek, ga je začela umetnost prehitevati. Že po najpreprostejši psihološki logiki je jasno, da tisti, ki se še tako počasi vozi v Volgi, ne trpi, da ga prehiti Zaporožec in ga zato preprosto zrine s ceste ter sam, v svojem tempu pač, napreduje svetli prihodnosti naproti. Ker zna zahodni sistem s prisvojitvijo pridobitev avantgarde in njihovo vključitvijo v ekonomski sistem izrabiti in pogosto tudi zlorabiti prav to avantgardo v komercialne namene, je od razblinjenja utopije ruske avantgarde veljalo, da socialistični, ekonomsko nekompetitivni sistemi avantgarde sploh ne rabijo. Toda če analiziramo položaj pri nas, se pokažejo za neobstoj avantgarde povsem drugačni razlogi. Pri nas je namreč avantgarda delavski razred, ki se bojuje za nove delovne zmaga in prodira proti najpravičnejši družbeni ureditvi (o »marcialnem« - kot pravi avtor – slovarju naše dikcije in o razmerju pojmov »rad« in »rat« ter o dostojanstvu enega in drugega cf. Ivo Žanič, Kad jezik maršira: Start, 8. II. 1986, str. 18 sq.). Ker je delavski razred na oblasti, je torej naša družba, že kot taka, avantgarda. Prednja četa pa ne rabi še posebne predprednje čete, saj je že sama tako spredaj, da bi njena predhodnica bila že v sovražnikovem taboru – in tedaj bi se kdo ve kaj lahko zgodilo: že humana skrb je torej tista, ki more in mora tako stremljenje preprečiti. Zato je seveda jasno, da se je v naši povojni zgodovini ideja o avantgardi lahko pojavljala le kot fantazija tistih, ki te bojnorazredne logike niso doumeli in družba je imela s svojih pozicij popolnoma prav, ko je vsake avantgardne poskuse označila kot nazadnjaške, saj so se le–ti praviloma identificirali z zahodnimi avantgardami, ki pa so seveda avantgarde le s stališča buržoaznega razreda, se pravi tistega, ki je – kot je splošno znano – po naprednosti daleč za delavskim. Zato je družba vse pojave, ki so izvirali iz tega neosveščenega, napačnega prepričanja pravilno umestila tja kamor spadajo, na sam rob ali prek njega. Toda ne samo po vojni, pri nas avantgarde ni bilo tudi pred vojno, s častno izjemo Kosovela seveda, saj avantgarda, ki ne sproducira umetniško kvalitetnih del, še ni avantgarda, ampak samo njeno oponašanje oziroma dozdevek – toda to je že drug problem. Zato si morajo pooblaščeni strokovnjaki danes avantgarde pač izmišljati in jim, analogno z nekaterimi pri nas nerazvitimi športnimi panogami, posvečati čim večje svetovne prireditve. To je seveda nujno, saj stvari nerazredno osveščenim zahodnjakom nikakor nočejo biti jasne. Zato je prav, da na našem nevtralnem, rekel bi, nedolžnem terenu, se pravi v Ljubljani, slovensko društvo za estetiko letos prireja mednarodni kolokvij »Soobstoj avantgard«, za katerega morajo slovenski udeleženci napisati referate v angleščini, nemščini ali francoščini. Upravičeno torej ne npr. v slovenščini ali ruščini, saj so tem narodom stvari jasne.

Če so torej vsa povojna gibanja pri nas, ki so si glede na položaj nepravilno lastila ime avantgarde, ne da bi se zavedala, da so kot subverzivni simpatizerji buržoazije s pozicij proletarske družbe čisto navadne retrogarde, po logiki stvari klavrno končale v pravičnih rokah cenzure in prepovedi, pa je današnji srečni trenutek ugoden najmlajši generacij. Že njen mladostni zanos jo sili, da se priliči nekakšni vojaški formaciji, saj so le-te njen najsvetlejši zgled in zato tudi porok uspeha. Tistega, kar je moderno v svetu, tudi noben depozit ali Alpe ne morejo zaustaviti. Tega se pač današnja mladina v skladu s hotenji svetovne transavantgarde po površnosti, jalovem formalizmu, nesporočilnosti, nevlaganju kakšnih ustvarjalnih naporov, nereflektiranem citiranju označencev iz lastne zgodovine ipd. zaveda in se pravilno razglaša za retrogardo. Naša avantgardna družba, ki torej ne more imeti na enem svojih področij še predavantgarde, je pa seveda že načelno, proklamativno in v praksi naklonjena »gardam«, zato današnjo deklarirano retrogardo pravilno postavlja v najustreznejši prostor, označenec naše kulture, kot bi mu lahko rekli, v Cankarjev dom. Resnici na ljubo sicer ne prav v njegovo stereometrično središče, pa vendarle na veliki oder.

»Mit je zgodovina njegovih avtorjev in ne njegovih vsebin. Ne ohranja življenjskih zgodb nadčloveških herojev, ampak poetskih narodov«, je pisal že E. B. Tylor (Primitive Culture, London 1871, I, str. 416), vendar če sestrsko gledališče pojmuje bogato in pestro, pa žal nerazkrito in zato premalo znano slovensko duhovno zgodovino in tradicijo ter njeno poetiko na način, kot ga je bilo videti v Cankarjevem domu, potem ima seveda kot retrogarda do tega vso pravico, še posebej če razumemo besedo »retro« tudi kot nazadnjaško in zaostalo. Da si privošči do strašljivosti pretirane zvočne in vizualne efekte, citatološko znešene z vseh vetrov in razčlovečevalno mašinerijo agorafobičnega odrskega prostora na načine, ki jih poznamo iz vseh monumentalnih slogov totalitarističnih ali avtokratskih obdobij, ne da bi pri tem uspela sproducirati eno samo sporočilo razen sporočila svoje nesporočilnosti, jo pri tem legitimno opravičujejo vsaj besede filmskega producenta Louisa B. Mayerja (tistega iz MGM), ki se glasijo v prostem prevodu: s sporočili naj se ukvarja PTT. Pa vendar: če gledališče sestavi verigo označevalcev predstave iz samih ničel in obenem piše v svojih izjavah besedo umetnost z veliko začetnico, s tem še ne vzpostavlja lacanovske algebrične oznake na način
l´objet petit-a, saj subjekt umanjka. Razen če se seveda med gregarnim prerivanjem, drenjanjem, divjanjem in telovadbo na odru ni, ne da bi gledalci to opazili, subverzivno izmuznil v pravo, geometrijsko središče našega kulturnega hrama na dva deci…

Slovenska umetnost 1975 - 1985