Uradno sporočilo CANKARJEVEGA DOMA javnosti
Osnovna informacija o gledališkem projektu v veliki dvorani CANKARJEVEGA DOMA
KRST POD TRIGLAVOM
Premiera 6. februarja 1986, ob 21. uri, druga ponovitev 9. februarja 1986, ob 19.30.
Gledališče sester Scipion Nasice, oktober 1985

Prešernov Krst pri Savici je vpisan v zavest Slovencev kot slovenski nacionalni mit. Kot tak je doživel in še doživlja vedno nove interpretacije in analize. Postal je neke vrste merilo Slovencev, njihovega značaja in usode.
Prednost in smisel mita je, da se ne končuje z jasno, definitivno razrešitvijo, temveč svojo idejo in sporočilo ohranja prav v razporeditvi dogodkov in odnosov, ki jih razpreda njegova preprosta zgodba.

ZGODBA O LJUBEZNI IN USODI SLOVENSKEGA KNEZA ČRTOMIRA IN BOGOMILE V NJUNEM POGANSTVU IN KASNEJE V ČASU PREKRŠČEVANJA IN BOJEV ZA STARE BOGOVE, KO STOPI MED NJIJU HRABRI IN NEIZPROSNI JUNAK VALJHUN, OSUPLJA NARODOVE POTOMCE ZARADI MAGIČNE SOODVISNOSTI Z DRAMATIČNIM RAZVOJEM DOGODKOV, KI JIH PRED NJIMI NIZA NACIONALNA ZGODOVINA.

Toda prepustimo zapeljivo nerazrešljivost posameznih vprašanj o intimno-eksistencialnem in zgodovinsko-nacionalnem sporočilu Krsta pri Savici ostremu razumu literarnih zgodovinarjev in ideologov.

Kaj se je zgodilo s ČRTOMIROM in BOGOMILO potem,
ko je njuno ljubezen prekinila neustavljiva volja zgodovine?
Kakšen medprostor vsebin in pomenov se je pri tem ustvaril?
Kot uprizoritelji KRSTA POD TRIGLAVOM na velikem odru Cankarjevega doma smo si za temo svoje raziskave izbrali najdramatičnejšo dimenzijo pesnitve, to je
MOTIV PREKRŠČEVANJA.
V razsežnosti odra, kjer je subjekt – igralec – v popolnoma neekspresivnem razmerju s percepcijo gledalca, si je bilo nemogoče zamisliti tekstualno reprodukcijo že napisanih besedil, temveč je bilo treba zgraditi nov, prostoru primeren sistem znakov, v katerih so kreatorji pomena ritmi in gibanja mas, površin in atmosfer ter glasba in ritmi različnih zvočnih in tekstualnih interpunkcij. S takim izhodiščem se je tudi zgodba o ČRTOMIRU in BOGOMILI ter njuni usodni PREKRSTITVI zapisala znova.
Predvsem to ni več zgodba o Črtomiru in Bogomili, saj je s takimi konceptualnimi zahtevami nemogoče slediti intenzivnim pomenskim obratom njunih intimnih konfliktov, ki so bistvo Prešernove pesnitve, marveč je to SAMO ŠE ZGODBA O PREKRŠČEVANJU, ki ekspanzivno, sukcesivno širi pomenski krog v želji, da bi ohranila bistveno – konflikt, žrtev in krvnika – in se s tem odloča za načelno, torej ideološko razsežnost mita.
Zgodba o KRSTU POD TRIGLAVOM se je na ta način sestavila v zaporedje asociativno povezanih Krstov in Prekrščevanj iz zgodovine nacionalnih travm in zgodovine umetnosti.
Najradikalneje in najbolj definitivno pa je značaj načrtovane uprizoritve determiniran z oblikovanjem in vizijo PROSTORA. Prostorska vizija se bo oblikovala in uravnavala po načelih likovnosti. To pomeni, da se bo vizualna dinamika uprizoritve gradila z menjavo podob, atmosfer in kompozicij, v katerih bo dejanje imanentno prisotno in ne z gradnjo tradicionalnih tridimenzionalnih prostorskih konstrukcij, v katere se dejanje vključuje dodatno. Pri tem bomo uporabljali RETRO – METODO izbora, ki naposled združuje tako literarno-vsebinsko kot likovno-formalno dramaturgijo uprizoritve.
RETRO je metoda, ki zanika smisel avtentičnih umetniških projekcij.
RETRO obnavlja in konfrontira že obstoječe vsebine in oblike iz zgodovine umetnosti ter tako ponovno problematizira boleča nasprotja Kulture in Civilizacije, ki jima zgodovina umetnosti pripada.
KRST POD TRIGLAVOM V JEZIKU GIBANJA IN V KONTEKSTU NOVIH POMENSKIH ZVEZ OSTAJA SLOVENSKI.
Kajti identiteta naroda se zapisuje v zgodovini njegovih travm. Te pa se vedno znova zapisujejo v zgodovino umetnosti.